V Športnem centru Ribnica so sinoči odprli stalno muzejsko postavitve telovadnih orodij ribniške Tovarne telovadnega orodja JOR. Razstavo so pripravili avtor Miloš Petelin, ki je tovarno raziskoval za diplomsko delo, Muzej Ribnica in Občina Ribnica.
Na ogled so nekatera izmed telovadnih orodij športnega programa podjetja JOR, ki pričajo o kvaliteti, znanju in vizionarstvu družine Oražem, ki je za sabo pustila sledi, ki nas po svoje spremljajo še danes, saj sta si po zasegu premoženja njegovo zapuščino razdelili podjetju Elan iz Begunj in kovinsko podjetje Riko Ribnica.
»Tovarna telovadnega orodja JOR je od leta 1910 do 1948 močno določala gospodarsko življenje Ribnice in pustila pečat tudi širše.
Vse se je začelo pri Jergčevih v kovaški delavnici v Ribnici na Mlaki leta 1881. Jakob Oražem se je izučil za kovača – ključavničarja pri Kersniču v Hrovači. Tam je spoznal tudi sodelavca Franza, s katerim sta postala dobra prijatelja. Skupaj sta leta 1881 odprla majhno kovačijo, kjer so opravljali drobna ključavničarska popravila. Po mnenju Oražmovih potomcev je imel Prajs, kot so Ribničani rekli Franzu Ilgnerju, pomembno vlogo pri razvoju Tovarne telovadnega orodja JOR.
Jakob Oražem je bil izjemno napreden in prodoren podjetnik in vizionar. Za obdelavo železa je uvozil za tiste čase najmodernejše stroje, kot sta stružnica s skobeljnikom in električni vrtalni stroj.
Že na začetku 20. stoletja je postavil svojo elektrarno, ki je napajala ribniško javno razsvetljavo, prevzel pa je tudi napeljavo in vzdrževanje vodovoda od zajetja pri sv. Frančišku do Ribnice.
Kdaj točno se je usmeril v izdelovanje telovadnega orodja, ni znano, predvideva se, da že pred prvo svetovno vojno. Predvidoma je delavnico za potrebe izdelave telovadnega orodja dodatno razširil leta 1910, med obema vojnama pa je postal najmočnejši izdelovalec le-tega. Njegovo orodje je bilo odlične izdelave in konkurenčno tudi na širšem jugoslovanskem tržišču. Znak JOR so nosila vsa njegova orodja in je pomenil znak kvalitete.
Med prvo svetovno vojno je proizvodnja sicer zastala, saj je delal predvsem za potrebe vojske. 25. julija 1915 je požar v Ribnici na Veliki Mlaki uničil veliko hiš in do tal so pogorele tudi Oražmove delavnice. S pomočjo vojske so zgradili nove tovarniške obrate, vendar je razvoj JOR-a takrat močno zastal.
Po vojni je prišlo do novega zagona, ki je JOR uvrstil med najbolj znane in odlično organizirane tovarne za izdelavo telovadnega orodja tako v Sloveniji kot tudi na vsem ozemlju Jugoslavije. Svoj asortiman športnih rekvizitov je še dodatno razširil glede na potrebe, ki jih je narekoval trg. Poleg gimnastičnih orodij so v tovarni začeli izdelovati tudi drugo športno orodje in imeli poseben oddelek za izdelavo smuči, vezi, palic, sank in druge zimske športne opreme. Na njegovih orodjih so nastopajoči vadili celo na olimpijadi v Berlinu leta 1938.
Podjetje je svoja telovadna orodja dobavljalo šolskim telovadnicam, sokolskim društvom pa tudi vojski in mornarici. Orodja so izdelovali, ne le sestavljali, zato so bili v tovarni zaposleni krojači, mizarji, kovinarji in kasneje tudi projektanti pa tudi zunanji sodelavci, eden izmed njih je bil sedlar Klun. V delo so bili vključeni tudi vsi Jakobovi sinovi, predvsem Anton Oražem, ki je po očetu prevzel podjetje.
Po pripovedovanju gospoda Kramplja, ki je delal pri JOR-u kot vajenec, se znanja pri Oražmovih ni nikoli ljubosumno skrivalo. Šli so celo tako daleč, da so vajenci in mojstri občasno zamenjali svoje vloge.
Po drugi svetovni vojni so v prostorih tovarne popravljali predvsem orožje in začeli z obnovo. 5. maja 1948 je bila delavnica JOR nacionalizirana. Takrat se je preimenovala v Okrajno kovinsko podjetje in zaposlovala 4 delavce, kmalu je delavnico prevzelo podjetje ELAN, leta 1949 jo je prevzelo podjetje Slovenija-šport Ljubljana, leta 1951 pa je prišlo podjetje pod Planica-šport. V naslednjih letih se je ribniški del podjetja osamosvojil in se leta 1955 preimenoval v Kovinsko podjetje Ribnica. To ime ohrani do leta 1969, ko se preimenuje v RIKO – Ribniško kovinsko industrijo Ribnica na Dolenjskem.
Proizvodni program se je po nacionalizaciji spremenil, čeprav so še vedno izdelovali tudi nekatera športna orodja. JOR-ove zimske programe so že ob nacionalizaciji večinoma prenesli v Begunje na Gorenjskem in jih priključili takratni Zadrugi za izdelavo smuči in telovadne opreme ELAN.
Žalostna je zgodba lastnika tovarne, Jakobovega sina Antona Oražma, ki je vodil zagotovo eno najnaprednejših podjetij v širši okolici, po končani nacionalizaciji pa je bil najprej za šest mesecev zaprt v ljubljanskem Litostroju, po vrnitvi domov pa se je zaposlil v »svojem« nacionaliziranem podjetju kot izdajatelj orodja,« je po diplomskem delu Miloša Petelina: 'Od kovačije do tovarne telovadnega orodja JOR,' povzela višja kustosinja Muzeja Ribnica, mag. Marina Gradišnik.
Ključne besede:
